Leto 2023 gre h koncu. Slovenski športnik Anej Doplihar, ki se rad ozira onkraj meja in nam je večkrat vsem v navdih, je z nami delil spomine na odhajajoče leto. Aktualni slovenski državni prvak v parakolesarstvu nam je tudi dovolil, da smo pokukali v njegov telefon in skupaj smo izbrali 14 zanimivih trenutkov in dogodkov iz preteklega leta.
Onkraj Meja: ANEJ DOPLIHAR V 2023
(Januar) Kako že pravijo? Kar počneš na prvi dan leta, boš počel celo leto. Pri meni ni bilo nič drugače. Ker je bilo doma na Primorskem slabo vreme, sem se odpravil na Dolenjsko in tam opravil super trening v sončku.
(Februar) Za nas, ki smo bolj zmrzljive sorte, je odhod v tople kraje med zimo, nekaj najlepšega. Priprave na Kanarskih otokih so bile naporne, a odlične. Veliko prijateljev parakolesarjev in visoke temperature ter prva trening tekma in tretje mesto. Dobro se je začelo.
(Marec) Športniki smo ves čas za volanom na poti na priprave, trening ali tekmo. Ker uporabljam invalidski voziček, potrebujem večji avto, da je transport enostavnejši, varnejši in hitrejši. S Toyoto Proace je vse lažje. Video pove vse. Je pa v resnici še bolj enostavno kot izgleda.
(April) Športne panoge so si bolj podobne kot se kdaj zdi. Na tekmi svetovnega pokala v Italiji so mi izkušnje iz motokrosa prišle še kako prav. V zadnjem delu dirke sem si izboril dobro pozicijo pred ciljnim sprintom, odpeljal idealno linijo skozi zadnji ovinek in končal peti. Noro je bilo!
(Maj) Konec maja sem prevzel novo Toyoto Proace. Poglejte jo! Nova, bela in pripravljena na nove avanture. Kot jaz! Na servisu AMZS so mi vgradili še BDF ročico, s katero upravljam vozilo. S potiskom ročice naprej zaviramo, s potegom ročice nazaj pa dodajamo plin. Enostavno. Navdušen!
(Junij) Na svoj trideseti rojstni dan me je čakala Pokljuka in kronometer za državno prvenstvo. Po slabšem startu sem na koncu uspel zmagati z veliko razliko in tako prvič osvojil naslov državnega prvaka! Če mi ni uspelo v motokrosu, mi je pa v parakolesarstvu. Darilo z veliko vrednostjo. Imajo prav, ko pravijo, da so trideseta prelomna leta. 😊 Komaj čakam, kaj bo prinesla prihodnost.
(Julij) Sem že povedal, kako podobna sta si motokros in parakolesarsvo? Pesek v očeh, denimo, me prav nič ne moti, ko dirkamo ob peščenih sipinah. Hitrost imam pa tako ali tako v krvi. Na višinskih pripravah v Livignu sem dosegel najvišjo hitrost s kolesom na poti v St. Moritz, 96km/h!
Izzivov se sicer ne ustrašim zlahka. Ponudila se mi je priložnost postati voditelj parašportne oddaje Tempo, po začetnim dvomih, sem jo zagrabil z obema rokama. Saj veste #onkrajmeja. To je najboljša možna promocija parašporta v Sloveniji!
Izzivov se sicer ne ustrašim zlahka. Ponudila se mi je priložnost postati voditelj parašportne oddaje Tempo, po začetnim dvomih, sem jo zagrabil z obema rokama. Saj veste #onkrajmeja. To je najboljša možna promocija parašporta v Sloveniji!
(Avgust) Avgusta, ko je bilo najbolj vroče, sta me čakala vrhunca sezone, svetovno in evropsko prvenstvo. V Glasgowu na svetovnem prvensvu sem osvojil 19. in 10. mesto. Prvič smo bili parakolesarji in kolesarji skupaj del istega prvenstva. To je res korak v pravo smer. Dobro mi je šlo tudi na prvenstvu stare celine v Rotterdamu. 14. sem prikolesaril na cilj na kronometru in 10. na cestni dirki. Mi pa Nizozemska ne leži preveč. Ravnina in “tuga”.
Veliko stikov sem obdržal s sveta motokrosa. V svoji zadnji sezoni leta 2017 sem postal dober prijatelj s Petrom Irtom, še lani državnim prvakom v motokrosu. Še vedno greva skupaj na trening s kolesi in veseli ga, ko vidi, da nisem obupal po poškodbi in kaj vse zmorem. Po vsej sili je želel, da ga vozim, ko se bo poročil in z veseljem sem prevzel pomembno vlogo. Toyota s svojo prostornostjo je bila idealna za to.
(September) So stvari, ki so težje kot so videti na prvi pogled. Kot ste najbrž opazili, nimam najbolj šibkih rok. Kljub temu pa sem med snemanjem oddaje Tempo skušal napenjati lok našega paralokostrelca Dejana Fabčiča. Sem ga kar hitro raje zamenjal za amaterskega, da mi je po snemanju ostalo dovolj moči še za moj trening brez prevelikih bolečin v rokah.
Kako hitro gre čas. Kot da bi včeraj prižgali odštevalnik do paralimpijskih iger v Tokiu. Pa so minila že tri leta in zagnali smo novega, do Pariza! Bil sem tam, a pozor, vstopnice za Pariz še nimam. Boril sem bom do konca, da se udeležim svojih drugih paralimpijskih iger!
(Oktober) Oktober je zaznamovala moja zmaga na Ljubljanskem maratonu. Konkurenca resda ni bila številčna, je bilo pa prijetno in zanimivo.
Vse bolj hladno je. Pogrešam poletje. Že trije meseci so minili od bratove poroke. V čast mi je bilo, da sem bil Matejeva priča. Na sliki z bratoma, Matejem (desno) in Nejcem.
(November) Zdaj že veste, da je bil motokros moja prva ljubezen. V Sloveniji smo v preteklosti trije fantje doživeli na motorju take poškodbe, da je naše gibanje zdaj ovirano. Vsako leto bratje Irt, ki so nekdaj zelo uspešno zastopali slovenske barve v motokrosu tudi na tekmah svetovnega prvenstva, organizirajo dobrodelni trening, kjer s pomočjo prijateljev, sotekmovalcev in sponzorjev zbirajo sredstva za našo rehabilitacijo in lažje življenje. Umirjeni, sproščeni fantje dobrega srca. Ko jih spremljam na treningu, me vedno napolnijo z adrenalinom.
(December) Preden vstopimo v novo leto, je dobro kdaj pa kdaj pogledati tudi nazaj. Tako podoživimo lepe trenutke, ki nas opomnijo, za kaj smo lahko hvaležni. Za konec naj vam zaželim lepe božične praznike in vse dobro v letu, ki prihaja.
