1. Novice in dogodki Toyota
  2. MED ALPAMI IN MORJEM
Izberite

Med alpami in morjem

Obisk cest, ki simbolno izluščijo najboljše voznike, netijo avtomobilsko strast in rodijo nove šampione. Reli Monte Carlo je legenda avto-moto športa.

Mesto Gap v jugovzhodni Franciji ima 40.000 prebivalcev, leži 750 metrov nad Sredozemskim morjem in je najvišje ležeča francoska prefektura. Že Rimljani so okrog mesta gradili prve ceste, ob svojem vojaškem pohodu v Pariz se je tam pred 200 leti ustavil tudi Napoleon.

Pred 30 leti je v tem mestu svoja otroška leta preživljal tudi mladi fant Sebastien. Nadvse rad je treniral smučanje, stric pa ga je vsako leto vzel s seboj tudi na ogled tamkajšnje mistične avtomobilske dirke. V zimskih mrzlih nočeh sta stala ob zasneženem ovinku in ob ognju, ki je grel njiju in preostale somišljenike, čakala na prve dirkalne avtomobile. Ko je odrastel, je imel v garaži že prve športne avtomobile. Sanjal je o tem, da bi lahko nekega januarja skozi domači Gap tudi sam vozil v karavani relija Monte Carlo. Trdno je bil odločen, zato se je prijavil na izbor francoske avtomobilske zveze in takrat prvič vozil pravi dirkalni avtomobil. Vse preostalo je zgodovina. Sebastien Ogier ni le osemkratni svetovni prvak v reliju, je tudi nosilec rekordnih devetih zmag na reliju Monte Carlo – najtežje in najbolj celovite avtomobilske dirke vseh časov. V 91 izvedbah od leta 1911 je le dvanajstim voznikom uspelo zmagati več kot enkrat, kar Ogierjevim devetim zmagovalnim pokalom pripisuje nesluteno težo.

Reli Monte Carlo iz prvovrstnih voznikov izlušči elitno peščico šampionov. Nobena druga avtomobilska dirka voznikove psihe ne obremeni tako skrajno kot monaški reli. Tam je lahko usodno nepredvidljiv prav vsak ovinek. Start na suhi cesti, vmes vožnja po ledu in snegu, zaključek pa na mokrem asfaltu – takšna je bila pogosto realnost odločilnih hitrostnih preizkušenj, torej zaprtih cestnih odsekov, na katerih posadke v reliju bijejo bitko z neusmiljeno uro. Nikjer popolno sodelovanje med voznikom in sovoznikom ni tako pomembno, nikjer nagonski občutki voznika, da se v delčku sekunde vsakič znova pravilno odzove, niso pomembnejši kot tam. Dirkač nima idealnih gum, največkrat mora privoliti v kompromise in se jim prilagoditi. Na startu vsakogar »stisne«. Ni mu vseeno, saj se zaveda, da bo lahko že nekaj centimetrov skritega ledu v delčku sekunde odneslo sanje o zmagi. Zato tako redkim na tem reliju uspe izkoristiti svoj naravni talent in s pogumom doseči polno zbranost, ki izvira iz strahospoštovanja do dirke. Zmaga na reliju Monte Carlo je tisto, kar loči može od fantov.

Do leta 1962 je na reliju Monte Carlo odločala točnost, nato so uvedli hitrostne preizkušnje z merjenjem časa. Čez tri leta je postala del relija nočna etapa in že takrat so trikrat peljali čez prelaz Turini. Cesta, ki z Azurne obale pelje do 1605 metrov nad morjem, je inženirski gradbeni presežek, a tudi prizorišče številnih dirkaških dram, velikih zmagoslavij in športnih tragedij. Sredi noči so gledalci na cesto radi metali sneg in pripravili favoritom dodatne pasti. Mnogi so dirko končali v skalah. Temna noč je na tem prelazu pripravila še dodatno dimenzijo; žarometi so osvetlili le cesto, obdano s skalami in zidom, pod katerim se je skrival prepad. Kdor tu ni bil stoodstotno samozavesten in pripravljen v ključnem trenutku na kocko postaviti ves svoj pogum, znanje in izkušnje, ni zmagal. Pred natanko 30 leti je v taki noči komaj verjeten preobrat uspel Didierju Auriolu, ki je s popolnim tveganjem nadoknadil zaostanek in z zmago postavil začetni temelj za prvi naslov svetovnega prvaka znamke Toyota med proizvajalci.

Vse take zgodbe so iz teh cest v južno- francoskih Alpah naredile pravo legendo. Nobena druga avtomobilska dirka voznikove psihe ne obremeni tako skrajno kot reli Monte Carlo. Prelaz Turini je postal simbol tudi za preostale alpske ceste in neritmično ozke odseke, ki so v zadnjih desetletjih gostili monaški reli. Tako imenovana Napoleonova cesta, ki pelje iz Nice proti Gapu in naprej proti Sisteronu, vse te točke povezuje v pravo meko svetovnega relija. Avtomobilski navdušenci želijo od blizu videti fligransko natančna mojstrstva najboljših voznikov. Tako je zdaj, tako je bilo tudi že na precej daljših izvedbah relija pred 30 ali 40 leti. Tisti reliji so imeli še uvodne več tisoč kilometrov dolge etape do Monaka in zato so večkrat peljali tudi skozi Ljubljano in Maribor. Takrat se je bilo mogoče na start odpeljati še v zimskem suknjiču, brez spremstva mehanikov in zgolj z dvema rezervnima pnevmatikama v prtljažniku. Čeprav je reli zdaj krajši in tudi snega ni več toliko kot nekoč, zmagati ni nič bolj preprosto. Avanturo je nadomestilo veliko bolj sprintersko dirkanje s povprečnimi hitrostmi krepko čez 100 kilometrov na uro. Mnogi radi obujajo preteklost, saj iz te izvirajo temelji športa zdaj. Stene malega hotela na vrhu prelaza Turini so polne fotografj, podpisov in drugih spominkov na tista leta, ko se je na zunanji ploščadi vsako leto zgodil nočni spektakel. Te stene so balzam za nostalgike in vse tiste mlajše, ki magnet relija šele spoznavajo.

Zmagoslavja na takem prizorišču se zarišejo v DNK avtomobilske znamke. Serijske zmage zahtevajo izbor pravega vodstva moštva, pravih voznikov in usklajenost orkestra dirkačev, mehanikov, inženirjev in logistov v eno zmagovalno celoto. Reli je izrazito moštveni šport, kjer zmaga moštvo in nikoli posameznik.

Reli zato svoje bistvo pokaže vsakič, ko se že v zgodnjem jutru na prelazih v zaledju Azurne obale zbere na tisoče navijačev. Ti že v mraku prehodijo več kilometrov, še pred svitom zakurijo ognje in skupaj v objemu narave, ki s svojimi zakonitostmi oplemeniti reli kot šport psiholoških in tehničnih presežkov, počakajo na zvok prvega dirkalnega avtomobila. Tudi letos so bile nepregledno dolge kolone vozil tistih, ki so se v južno Francijo pripeljali z

vseh koncev Evrope. Prispeli so z avtomobili, kombiji in bivalniki, marsikdo je na prelazu prenočil kar v šotoru.

Obisk takega relija vsakogar uči potrpežljivosti in skromnosti, zato je tudi vzdušje pristno in pozitivno. Tako je bilo že nekoč na prelazu Turini, pa tudi v ovinkih nad Gapom, Sisteronom, Burzetom in St. Bonnet le Froidom; enako tudi zdaj prizori na sorodnih cestah prebujajo avtomobilsko strast.

Tako neponovljivi so bili letos prizori na prelazu Saint-Roch, na katerem je skozi kuliso dima, bakel in navijanja enega zadnjih ovinkov do rekordne devete zmage odpeljal Ogier. Tako kot je nekoč njega na ogled relija pri Gapu peljal stric, je tokrat Seb morda ambicije in športne sanje vpisal v srce katerega izmed mladih fantov (ali deklet) ob progi.

Medtem monaški reli vozi že proti svoji stoti izvedbi, ves čas pa se menjajo generacije tekmovalcev. Ceste medtem ostajajo enake. Na prvi pogled surove in neme, a dejansko polne spominov, življenja in zanosa, ki jih navijači vsako leto januarja spet obudijo.