Mesto Gap v jugovzhodni Franciji ima 40.000 prebivalcev, leži 750 metrov nad Sredozemskim morjem in je najvišje ležeča francoska prefektura. Že Rimljani so okrog mesta gradili prve ceste, ob svojem vojaškem pohodu v Pariz se je tam pred 200 leti ustavil tudi Napoleon.
Pred 30 leti je v tem mestu svoja otroška leta preživljal tudi mladi fant Sebastien. Nadvse rad je treniral smučanje, stric pa ga je vsako leto vzel s seboj tudi na ogled tamkajšnje mistične avtomobilske dirke. V zimskih mrzlih nočeh sta stala ob zasneženem ovinku in ob ognju, ki je grel njiju in preostale somišljenike, čakala na prve dirkalne avtomobile. Ko je odrastel, je imel v garaži že prve športne avtomobile. Sanjal je o tem, da bi lahko nekega januarja skozi domači Gap tudi sam vozil v karavani relija Monte Carlo. Trdno je bil odločen, zato se je prijavil na izbor francoske avtomobilske zveze in takrat prvič vozil pravi dirkalni avtomobil. Vse preostalo je zgodovina. Sebastien Ogier ni le osemkratni svetovni prvak v reliju, je tudi nosilec rekordnih devetih zmag na reliju Monte Carlo – najtežje in najbolj celovite avtomobilske dirke vseh časov. V 91 izvedbah od leta 1911 je le dvanajstim voznikom uspelo zmagati več kot enkrat, kar Ogierjevim devetim zmagovalnim pokalom pripisuje nesluteno težo.
Reli Monte Carlo iz prvovrstnih voznikov izlušči elitno peščico šampionov. Nobena druga avtomobilska dirka voznikove psihe ne obremeni tako skrajno kot monaški reli. Tam je lahko usodno nepredvidljiv prav vsak ovinek. Start na suhi cesti, vmes vožnja po ledu in snegu, zaključek pa na mokrem asfaltu – takšna je bila pogosto realnost odločilnih hitrostnih preizkušenj, torej zaprtih cestnih odsekov, na katerih posadke v reliju bijejo bitko z neusmiljeno uro. Nikjer popolno sodelovanje med voznikom in sovoznikom ni tako pomembno, nikjer nagonski občutki voznika, da se v delčku sekunde vsakič znova pravilno odzove, niso pomembnejši kot tam. Dirkač nima idealnih gum, največkrat mora privoliti v kompromise in se jim prilagoditi. Na startu vsakogar »stisne«. Ni mu vseeno, saj se zaveda, da bo lahko že nekaj centimetrov skritega ledu v delčku sekunde odneslo sanje o zmagi. Zato tako redkim na tem reliju uspe izkoristiti svoj naravni talent in s pogumom doseči polno zbranost, ki izvira iz strahospoštovanja do dirke. Zmaga na reliju Monte Carlo je tisto, kar loči može od fantov.
Do leta 1962 je na reliju Monte Carlo odločala točnost, nato so uvedli hitrostne preizkušnje z merjenjem časa. Čez tri leta je postala del relija nočna etapa in že takrat so trikrat peljali čez prelaz Turini. Cesta, ki z Azurne obale pelje do 1605 metrov nad morjem, je inženirski gradbeni presežek, a tudi prizorišče številnih dirkaških dram, velikih zmagoslavij in športnih tragedij. Sredi noči so gledalci na cesto radi metali sneg in pripravili favoritom dodatne pasti. Mnogi so dirko končali v skalah. Temna noč je na tem prelazu pripravila še dodatno dimenzijo; žarometi so osvetlili le cesto, obdano s skalami in zidom, pod katerim se je skrival prepad. Kdor tu ni bil stoodstotno samozavesten in pripravljen v ključnem trenutku na kocko postaviti ves svoj pogum, znanje in izkušnje, ni zmagal. Pred natanko 30 leti je v taki noči komaj verjeten preobrat uspel Didierju Auriolu, ki je s popolnim tveganjem nadoknadil zaostanek in z zmago postavil začetni temelj za prvi naslov svetovnega prvaka znamke Toyota med proizvajalci.
