OLIMPIJSKI ZMAGOVALEC

Avtor: ………. / Foto: ………. / Čas branja: ………….

Miroslav Cerar je legenda slovenskega športa. Je eden izmed le šestih slovenskih olimpionikov, kot rečemo tistim športnim asom, ki so jim okoli vratu obesili zlato olimpijsko medaljo. Skupaj z dvema zlatima in eno bronasto olimpijsko medaljo si je na velikih tekmovanjih prislužil kar 50 odličij. Svoj prvi zvezdni trenutek pa je doživel leta 1964 na olimpijskih igrah v Tokiu, ki bo prihodnje leto po več kot pol stoletja spet gostitelj olimpijske družine.

Ko se je v fotografskem studiu v skoraj mistični svetlobi po dolgih letih dotaknil usnjenega konja z ročaji, je njegov pogled postal zadovoljno zamišljen. Kot bi se v njegovih mislih odvrtel kalejdoskop spominov. Kot bi se pred njegovimi očmi zavrtel film, ki ga sestavlja nešteto zvezdnih trenutkov, ko je na največjih tekmovanjih stal na najvišji stopnički, pa tudi spomini na padce, garanje, kaplje znoja, notranje boje samodisciplino in številne druge kamenčke, ki so na koncu sestavili zmagoviti mozaik.

Miroslav Cerar je legendarni slovenski telovadec, ki je bil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja kralj na konju z ročaji. Japonci so se mu klanjali, Rusi so otrpnili od strahospoštovanja, vsi preostali so ga kovali v zvezde. Leta 1964 je na olimpijskih igrah v Tokiu osvojil zlato odličje na konju z ročaji in bronasto na drogu. Zlato kolajno je ubranil tudi na igrah v Ciudad de Mexicu. Poleg tega je bil še štirikrat svetovni prvak, desetkrat je bil najboljši na stari celini.

Ob tem je osvojil še veliko srebrnih in bronastih kolajn. Skupno ima z velikih tekmovanj kar 50 odličij. V Jugoslaviji je imel zvezdniški status. Devetkrat je bil razglašen za najboljšega športnika SFRJ, bil je sploh prvi športnik, ki je dobil avnojsko nagrado ... Po slovenski osamosvojitvi je bil skupaj z Leonom Štukljem med soustanovitelji slovenskega olimpijskega komiteja.
A Miro Cerar ni legenda le zaradi vseh kolajn in naslovov. Je poosebljenje bistva olimpizma, ki ga sestavljajo poštenost, tovarištvo, fair play.

Predvsem pa tak ni bil le v športnih arenah, temveč na vseživljenjskem prizorišču. Vzporedno z bleščečo športno kariero je namreč opravil študij prava, pri čemer se ni prav nič opiral na športno zlatnino. V športu se je namreč naučil, da bližnjice ne obstajajo, zato je vedno spoštoval pravila in dogovore. Miroslav Cerar je mož, ki je že kot otrok našel svoje bistvo in ga tudi več kot uspešno pozlatil.

Kako se je fant iz nekdanje Jugoslavije počutil, ko je prvič odpotoval na Japonsko?

Prvič sem imel priložnost za pot na Japonsko že leta 1962, se pravi dve leti pred olimpijskimi igrami. A sem jo zaradi študijskih obveznosti izpustil. Ob tem je nastala celo zanimiva anekdota. Ko sem prišel na izpit pri profesorju Pretnarju, ki je bil tudi športni funkcionar, me je takoj vprašal: »Kaj pa vi tukaj, a niste v Tokiu?« »Ne, zaradi izpita sem ostal doma,« sem mu razložil.

Potem je le zmajal z glavo in rekel: »Kaj takega pa še ne. Tako neumnega študenta pa še nisem videl. Jaz bi za potovanje na Japonsko tvegal celo leto, vi pa zaradi enega izpita ostanete doma.«
No, potem pa sem naslednje leto vendarle odpotoval na predolimpijski turnir. Potovanje na Japonsko je bilo na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja čista eksotika. Že samo potovanje je bilo izjemna dogodivščina. Takrat ni bilo ravno vsakdanje, da kar odpotuješ na več kot deseturno pot z letalom. Japonska pa me je navdušila, bila je kot nekakšen drug svet.

Kako ste ob svojem prvem obisku dojemali japonsko mentaliteto in kulturo?

Glede na to, da izviram iz športa, ki temelji na organiziranosti in urejenosti, so mi bili Japonci takoj zelo blizu. Navdušili so me s svojo spoštljivostjo, vzgojenostjo in seveda organiziranostjo. Nekoliko pa sem bil presenečen, ker so bili po eni strani zelo tradicionalni in delavni, po drugi so bili vsaj gimnastičarji zelo sproščeni – fantje in dekleta so si pogosto celo delili garderobe. Moji gimnastični kolegi in tekmeci pa so bili izjemno prijateljski.

Moj prvi obisk je sovpadal z začetkom japonskega gospodarskega razcveta in takrat smo lahko z lastnimi očmi občudovali eno najbolj sodobnih dežel na svetu, ki pa je bila po drugi strani izjemno tradicionalna. Že takrat smo se iz Tokia v Osako peljali s hitrim japonskim vlakom, kar je bilo v tistem času prav posebno doživetje.

Japonski izdelki pa so sloveli po izjemni kakovosti. Spomnim se, da sem s svojega drugega obiska prinesel nekaj oblačil za svojega sina, takrat starega eno leto. Oblačila so bila tako kakovostna, da jih je nosila še drugorojena hči. Poleg tega pa sem kupil kuhinjski nož, ki ga imam še zdaj.

Pozneje ste bili na Japonskem še kar nekajkrat?

Ja, čez leto dni, leta 1964, so bile na sporedu tokijske olimpijske igre. Ko sem leta 1970 na svetovnem prvenstvu v Ljubljani zaključil, so me spet povabili na Japonsko. Takrat so mi pokazali posnetke mojih vaj z različnih tekmovanj, na podlagi katerih so študirali moje elemente in njihovo izvedbo. Leta 1980 sem bil med povabljenimi dobitniki zlatih medalj. Potem pa sem v deželo vzhajajočega sonca odpotoval še v letih 1995 in 2016.

Med mojim prvim in zadnjim obiskom je več kot petdesetletni časovni razmik in razlika je neverjetna. Japonska je v tem času dosegla skorajda zastrašujoči napredek. Hkrati pa ob vsej sodobnosti še vedno negujejo svojo zgodovino, izročilo in tradicijo.

Nekoč ste dejali, da se v trenutku, ko so vam v Tokiu okoli vratu obesili zlato kolajno, sploh niste zavedali veličine svojega dosežka, da je to prišlo za vami. Se zdaj, ko je od tega minilo že več kot pol stoletja, kdaj spomnite teh trenutkov in pomislite, da ste bili v neki stvari najboljši na svetu?

Včasih mladi športniki nismo bili tako odprti in komunikativni kot poznejše generacije. Lahko bi rekel, da smo imeli v primerjavi z današnjo mladino precej več predsodkov, zadržkov in tudi treme.

Ta skromnost se je kazala tudi na športnem področju. Nismo toliko razmišljali o šampionstvu, temveč so nas vzgajali tako, da smo se poskušali naučiti čim več različnih elementov in jih seveda izpiliti do popolnosti. Težja je bila sestava, večji je bil izziv.
Prav zato sem si že zelo zgodaj ustvaril svoj pogled na šport. Samega sebe sem prepričal, da je pomembno le to, da dam od sebe vedno vse, kar premorem, da se potrudim po najboljših močeh, da čim bolje izvedem svojo vajo.

Nisem se obremenjeval s tem, ali bo to dovolj za prvo, drugo, tretje ali četrto mesto. Zavedal sem se, da se nas je v dvorani vedno zbralo toliko in toliko fantov in vsi smo imeli isti cilj. Tisti, ki je bil najboljši, je pač zmagal. S takšnim pristopom sem seveda izrazito zmanjšal pritisk. Že tako sem občutil težo pričakovanj javnosti, zato res ni bilo nikakršne potrebe, da bi še sam sebi nalagal dodatno breme.

Prav zaradi tega v trenutku, ko sem v Tokiu osvojil svojo prvo zlato medaljo, tega sam pri sebi nisem občutil tako, kot bi morda kdo pričakoval. Na veličino tega dogodka so me v resnici bolj kot lastni občutki spominjali odzivi medijev in javnosti. Morda sem šele čez veliko let, ko sem se začel udejstvovati kot funkcionar v številnih športnih organizacijah, dojel, kaj pravzaprav pomeni imeti olimpijsko medaljo. Priznam, da sem tudi sam sebi kdaj rekel: »Madona, saj si bil res dober!«

Kakšni pa so občutki na zmagovalnem odru?

Zelo različni. Včasih si vzhičen. Včasih imaš občutek, da je ves svet tvoj. Bili pa so trenutki, ko si povsem pomirjen, nekako tiho zadovoljen sam s sabo. Sam sem bil sicer vedno bolj zadržan tip športnika in se tudi v trenutkih največjih zmagoslavij nisem odzival tako burno kot številni drugi. Navzven je bilo morda kdaj videti, da se drugi bolj veselijo mojih uspehov kot sam. A ni bilo tako, samo svojega veselja in zadovoljstva nisem kazal vsemu svetu. Mislim, da so bili tovrstni odzivi takšni zaradi mojega značaja in tudi vzgoje.

Hkrati pa ste tudi dejali, da vam je v človeškem pogledu največ dala rimska olimpijada, na kateri ste že bili med glavnimi favoriti, a vam ni šlo vse po načrtih.

Ja, v Rimu je šlo res vse narobe. Pravzaprav se je začelo že pred igrami, ko sem si poškodoval oba mezinca. Potem so mi trenerji svetovali, da bi bilo dobro, če bi nekoliko otežil vajo na konju, čeprav se je pozneje izkazalo, da bi s svojo originalno vajo lahko osvojil medaljo.

V Rimu pa se nam je zgodila prava kalvarija. Najprej smo se izgubili, ko smo iskali telovadnico. Na dan tekme pa smo obtičali v prometnem zamašku, se preoblekli kar na avtobusu in dobesedno pritekli na nastop. Če ne bi jugoslovanski delegat nekoliko zavlekel tekmovanja, bi nas verjetno diskvalificirali. Nastopali smo v amfiteatru na prostem in meni je to povzročalo precej preglavic. Zaradi vseh teh zapletov se seveda nisem mogel primerno umiriti in osredotočiti na nastop.

Tudi na konju sem naredil napako in končal na osmem mestu, še najboljši sem bil na drogu, in sicer peti, a tudi to je bilo daleč pod pričakovanjem.

A človek se lahko iz porazov veliko nauči. Zato so bile rimske igre v resnici dobra izkušnja in dobra šola. Po temeljiti analizi sem vedel, kje so bili glavni vzroki za napake in na kaj vse je treba paziti na tako velikih tekmovanjih, na katerih odločajo malenkosti. Že naslednje leto je bilo na evropskem prvenstvu v Luksemburgu povsem drugače. Tam sem prvič postal evropski prvak v šesteroboju.

Svojega glavnega tekmeca Jurija Titova, ki je branil naslov prvaka, sem premagal z veliko prednostjo.

Kako ste se spopadali z razočaranjem?

Seveda je imela tudi moja krivulja številne padce. Kadar sem osvojil kakšen težek element, od ponosa in vznemirjenja še zaspati nisem mogel. Na drugi strani pa sem na tekmovanjih doživel tudi nekaj bridkih razočaranj. Zelo zgodaj sem ponotranjil dve zelo pomembni spoznanji. Prvo je bilo, da si na tekmovanju vedno popolnoma sam in odvisen izključno od sebe. To mi je zelo pomagalo pri samodisciplini. Drugo pa, da uspehov nikoli nisem dojemal preveč evforično. Kot že rečeno, sem tip človeka, ki ne kaže močnih čustev, vendar to ne pomeni, da me v notranjosti ni navdajalo zadovoljstvo.

Zato sem se na drugi strani znal tudi hitro pomiriti, kadar sem ga kaj polomil. Zelo dobro sem znal analizirati svoje napake in tako sem preprečil, da bi se mi še kdaj zgodile. Spomnim se primera z evropskega prvenstva v Beogradu, ko sem bil prvi dan šesteroboja izjemno nervozen in zato se mi je povsem ponesrečil nastop na bradlji. Moral sem celo sestopiti in nadaljevati z vajo. Ko sem šel z odra, pa me je v trenutku prevzel občutek popolnega miru, kot da bi mi s pleč padlo gromozansko breme. Naslednji dan sem lahko tekmoval povsem razbremenjen.

Na koncu sem nastopil na konju, ki je bil moje najmočnejše orodje. In tam sem si v »finišu« spet priboril zlato medaljo in drugič postal evropski prvak v šesteroboju. Poleg tega pa sem osvojil še nekaj medalj na drugih orodjih.

Kaj se zgodi s športnikovo motivacijo, ko enkrat osvoji zlato medaljo. Tako na prvi pogled bi marsikdo rekel, da je to vrhunec. Vi pa ste vse skupaj ponovili še enkrat v Ciudad de Mexicu?

Vzpenjanje je zagotovo manj obremenjujoče. Pač neobremenjeno napadaš in tudi pričakovanje drugih je manjše. Ko pa si enkrat na vrhu in poskušaš ohraniti ta status, pa nastopi kar nekaj povsem novih dejavnikov. Na lepem se vsega bolj zavedaš, hkrati pa ti vsi gledajo pod prste in čakajo na tvoj slabi trenutek. Prav zato tako zelo spoštujem športnike, ki so na vrhu dlje časa.

Med mojo kariero so bile leto pred olimpijskimi igrami na sporedu tako imenovane predolimpijske igre tudi v dvanajsteroboju. Tako je bilo pred Tokiem in tudi pred Ciudad de Mexicom. In na obeh predolimpijskih igrah sem zmagal, kar je seveda močno utrdilo mojo samozavest.

Ali obstaja neka logična razlaga, zakaj imajo olimpijske igre pravzaprav tako težo. Ne nazadnje obstajajo tekmovanja, na katerih je konkurenca večja?

Ta ugotovitev zagotovo drži. Po drugi strani pa imajo olimpijske igre res velikanski pomen. Gre za druženje ogromnega števila športnikov, ki se zberejo le na vsaka štiri leta. In na tisti tekmi je treba pokazati, kaj znaš. Ker nihče ne ve, kaj bo čez štiri leta.
V zadnjem času pa je vse skupaj zelo medijsko podprto. Če odmislimo romantiko, je vse skupaj res velik posel. Prav v tem številni mladi športniki vidijo ogromen motiv.

Šport je v svojem bistvu zelo širok pojem in verjetno tudi odlična priprava za vse življenje. Ste kdaj premišljevali, kaj vse vam je šport dal tudi pozneje, ko ste študirali in postali odvetnik?

Šport mi je dal veliko samodiscipline. Ves čas sem se namreč zavedal, da v življenju ni bližnjic. Precej pa sem se naučil iz svojih porazov. Do sebe sem bil vedno pošten. Zavedal sem se svojih prednosti in slabosti. In to mi je pomagalo do psihološke trdnosti. V tistem času namreč nismo imeli športnih psihologov.

Pa tudi sicer menim, da ta pristop zame ne bi bil pravi, saj nisem prepričan, da bi se lahko nekomu tako odprl in se mu zaupal, da bi imel dovolj velik vpogled v mojo dušo.

Ste eden izmed treh ali največ petih najboljših slovenskih športnikov vseh časov. V nekdanji Jugoslaviji ste bili kar devetkrat razglašeni za športnika leta in bili eden prvih športnih zvezdnikov. Vam je to olajšalo ali morda otežilo prehod v pravniško kariero?

Tudi ko sem odprl svojo odvetniško pisarno, ni bilo bližnjic. Takrat so se ljudje spraševali, ali sem imel ob tako intenzivni športni karieri dovolj časa za študij, ali imam dovolj znanja in podobno. Sam sebe pa sem pogosto spraševal, zakaj se moram v življenju ves čas dokazovati.

Najprej sem garal pri telovadbi, potem je bilo povsem enako tudi pri pravu. Prav zato sem si moral povsem na novo utreti pot. Prva tri leta so bila res neznansko garanje, ni bilo počitka in dopusta. Le tako sem si lahko pridobil zaupanje strank. Pri tem mi je bila v veliko oporo žena, ki je bila tudi telovadka in tudi pravnica, zato me je lahko zelo dobro razumela in mi stala ob strani.

Kaj pa vam je gimnastika dala v klasično moškem pomenu. Pozitivnih stranskih učinkov, kot so na primer izklesano telo, moč in samozavest, je bilo verjetno kar nekaj?

Nas so učili tudi dostojnega vedenja, že zelo zgodaj so nam povedali, kaj vse človek sporoča z govorico telesa, s pokončno držo. Če se človek dobro počuti v svoji koži, ima lahko tudi do drugih spoštljiv odnos.

Kdaj ste nazadnje obrnili salto?

Uf, že kar precej let je od tega, najmanj 30. So bili pa nekateri moji tekmeci precej večji zabavljači in so tudi v letih po športni karieri pogosto izvajali različne gimnastične norčije.

Kako sodobno dojemanje športa, ki precej temelji na marketingu in promociji, vpliva na osnovne športne vrednote, kot so fair play, skromnost, poštenje, tovarištvo, zdrav duh v zdravem telesu ...

Moj čas je bil vendarle nekoliko drugačen, kot je današnji. Takrat je vse temeljilo na amaterizmu. O fair playu sploh nismo govorili, ker je bil samoumeven. Takrat so nas vzgajali ne samo v športnem smislu, temveč so skrbeli za naš celostni osebnostni razvoj. Zato pravzaprav ni bilo nikakršnih možnosti, da bi koga odneslo, da bi izgubil glavo, da bi mu uspeh zameglil pogled na realnost.

Od nas so zahtevali, da vzporedno s športom delamo šolo. Tisti, ki se je šole loteval z levo roko, ni smel v telovadnico. In to je bila največja kazen. Ker je bila telovadnica naš drugi dom. Tam so bili prijatelji, tam smo se učili življenja. To je bila srenja dijakov, študentov in tudi že zaposlenih športnikov. Mlajši smo seveda poslušali in se učili – o resnih življenjskih rečeh in ne nazadnje tudi o dekletih.

Naša revija se imenuje po japonskem načelu večnega napredka z malimi koraki, ki jo označuje beseda kaizen. Je možno trditi, da je tudi gimnastika šport, ki združuje nešteto kamenčkov v končni zmagovalni mozaik?

Z gimnastiko je pravzaprav zelo podobno. To je namreč eden tistih športov, pri katerih je glavni pripomoček človeško telo, ki mora delovati kot uigrana celota. In to dobesedno – spomnim se primerov, ko zaradi na videz nepomembne poškodbe prsta na nogi nisem mogel izvesti določenih elementov.

Predvsem pa za naš šport velja, da bližnjice in preskakovanja posameznih razvojnih faz tako rekoč ni. Vsako stvar je treba osvojiti ob pravem času. Trdo delo in potrpežljivost pa sta ključni sestavini uspeha. Napredek je bil zelo jasno viden ob primerjavi generacij. Element, ki ga je prejšnja generacija pilila vse leto, je nova generacija usvojila v nekaj mesecih.

Toyota je pred časom postala pokrovitelj olimpijskih in paraolimpijskih iger v Tokiu 2020. To podporo izražajo tudi s kampanjo Start Your Impossible. Ta temelji na ugotovitvi, da ima vsak posameznik v sebi neki talent oziroma cilj in hkrati tudi moč, da vse skupaj udejanji. Ste vi kot mlad gimnastičar občutili tak dar in iz njega črpali moč in voljo, da ste vse skupaj nadgradili do popolnosti, katere rezultat so tudi vse vaše zlate medalje?

Lahko bi rekel, da sem imel srečo, da sem zelo zgodaj odkril gimnastiko. Izkazalo se je, da je to šport, za katerega sem imel naravne predispozicije in tudi zadostno mero talenta. In na tem sem gradil. Če imaš nekaj rad, o tem ves čas premišljuješ. Že zelo kmalu sem spoznal, da se v gimnastiki na poseben način prepletata moč in eleganca. Hkrati pa sem vedno želel biti inovativen, iskal sem svoj slog, ki je temeljil na lahkotnosti in poduhovljenosti.

Pomembno mi je bilo, da sem tudi pri najtežjih prvinah dajal vtis lahkotnosti in da na obrazu nisem imel trpeče grimase. Glede tega me je gimnastika spominjala na balet. Morda so me zato označili za romantika na konju.

Kdaj ste kot otrok prvič pomislili, da bi si želeli osvojiti zlato olimpijsko medaljo?

Nikoli. Takrat nismo razmišljali tako. V tistih časih še ni bilo televizijskih posnetkov. Zato je precej temeljilo na ustnem izročilu. Po velikih tekmovanjih so se hitro razširile govorice, kakšne vaje so izvajali najboljši. In potem smo na treningih hoteli te vaje izvesti tudi mi. Moj edini motiv sta bila napredek in misel, kaj lahko naredim, da bi bil še boljši. Nisem pa se obremenjeval z mislijo, ali bo to dovolj za odličje.

Na Japonskem še vedno zelo cenijo vaše športne dosežke. Si boste prihodnje leto v živo ogledali tokijske igre?

Odkar sem končal kariero, sem si kot gledalec v živo ogledal večino olimpijskih iger. Izpustil sem le Moskvo, Los Angeles, Seul in Atlanto. V Barceloni sem bil vodja prvega dela slovenske delegacije. Če bom zdrav, bom z veseljem odpotoval tudi v Tokio. Še vedno zelo rad gledam številne športe. Poleg gimnastike me navdušujejo tudi atletika, plavanje, moštveni športi, smučanje ...

Več o tej temi

Akio Toyoda Akio Toyoda Kako je biti predsednik uprave korporacije, ki na vseh koncih sveta zaposluje več kot 300.000 ljudi, na leto proizvede 10 milijonov avtomobilov in je najbolj vredno podjetje na tokijski borzi? Mateja Pintar kolumna Mateja Pintar kolumna Opraviti vozniški izpit je bila moja največja želja, ko sem dopolnila 18 let. Morda sem si to želela še nekoliko bolj goreče kot moje vrstnice.
Vaše nastavitve piškotkov

Na naši spletni strani uporabljamo piškotke za zagotavljanje funkcionalnosti storitev. Če se strinjate s tem, nadaljujte z uporabo te spletne strani ali pa si oglejte, kako spremeniti nastavitve piškotkov na tej povezavi.