Klan asfaltnih samurajev

Toyota GR Supra je avtomobilska legenda, je posebna subkultura, je predmet poželenja klana vozniških samurajev, ki prisegajo na drugačnost, ki uživajo v cviljenju gum. Zanje je vožnja robu bistvo njihove življenjske filozofije.

Živo se spominjam trenutka, ko so kolesa airbusa udarila v »pisto« letališča v Madridu. Vsaka celica v telesu je pričakovala njo. V mislih sem z namišljenim volanom v rokah še vedno ponavljal gibe, kate hitrosti. Ničesar nisem želel prepustiti naključju, a ob zavedanju, da si čedalje bliže, je vozniška sterilnost naučene koreografije začela bledeti. Ja, nekje iz ozadja je začela obzidje trdnjave racionalnosti in rutine vozniških prvin načenjati čista strast.

Čedalje glasnejša je bila želja začutiti veter, adrenalin bližajočega se roba in okusiti, slišati, zavonjati trenutek, ko se vlakna kavčuka spreminjajo v beli dim, ko poezija hitrosti na meji mogočega tam zunaj na asfaltu pusti črno sled umazanega plesa.

/
Legenda se je vrnila

»K vragu, nisi robot. Zaljubljen sem v vožnjo. Pred tabo je ena najbolj tehnično zanimivih dirkaških stez in v paddocku te čaka ona, kult avtomobilske gimnastike,«

sem si rekel in hipno začutil val neukrotljive svobode svoje odločitve. Nevroni so v roke poslali signal »racemode« počutja, ki je nemudoma orosil dlani in izostril čutila. Poti od letališča do dirkališča se skoraj ne spomnim, ni me motila gneča, vseeno mi je bilo za sonce, čakal se le, da v živo vidim, pogladim linije najnovejše različice kultne GR Supre.

Toyotina nedavna obljuba o koncu z dolgočasnimi avtomobili pa je – ob hibridih vseh velikosti – po 17 letih znova prižgala zeleno luč tudi peti generaciji Supre. Nestrpno sem čakal, da po skoraj dveh desetletjih zagledam avto, ki je ustvaril klan, subkulturo vozniških samurajev. Legenda se je vrnila, trdijo inženirji, in čim prej sem moral stopiti pred obličje tehnične perfekcije.

/
Divje drugačna

Prvi stik z avtomobilom, ki je v zadnjem času znova izdatno buril duhove in napajal domišljijo ter sanje vozniških sladokuscev, pusti vtis izvirnosti. Glavni inženir mi zatrdi, da jih pri razvoju niso vodile številke, temveč občutki. V GR Supri mora vsak zvar, vsak vijak, vsak zobnik, vsak senzor, vsak bat tam zunaj dodati svoj del k zgodbi, da se voznik naužije esence tistega, kar običajno vožnjo spremeni v epsko doživetje. Da, Supra je originalna, nezamenljiva.

Voznik brez ovinkarjenja doživi pravi udar čustev. Avto je nekaj posebnega. Atraktivnosti novi GR Supri vsekakor ne gre očitati: velika kolesa (19 palcev), dolg pokrov motorja, streha kot kabina reaktivnega lovca z dvema izboklinama, široki boki in nesramno privlačen zadnji del z difuzorjem ter privihanim robom prtljažnika, na katerem zračni tok zadek pritisne k tlom. V primerjavi z zadnjo generacijo Supre je ta precej bolj kompaktna, avto je krajši in širši, kot je bil. Supra ohranja slog z vzhoda in je izredna oblikovna skulptura, s kombinacijo ostrih in zaobljenih linij je divje drugačna.

Zdi se, kot bi jo izrisali spokojni vetrovi s pobočij gore Fudži, ki se nekje pred Tokiem srečajo s tistimi najbolj turbolentnimi vrtinci tajfunov in so si ob bokih ter strehi izklesali svojo pot. Podobo nove Supre so pri Toyoti poimenovali »condensed extreme« ali v neposrednem prevodu – zgoščena skrajnost. Avto je zelo kompakten, a hkrati na pogled izrazito močan. Meni se je z vseh strani neba zdel predvsem divje drugačen – skrivnostna lepota, prežeta s tradicijo in nebrzdano ostrino.

Kadar odprem vrata, se razodene vozniški tempelj z velikim merilnikom vrtljajev v centru. »Uf, uf, lej to,« mrmram sam sebi, ko telo uživa v športnem objemu. Notranjost takoj naredi vtis ekskluzivnega izdelka, ki v ospredje postavlja voznikovo počutje. Kabina ni utesnjena, je kakovostno izdelana, ergonomsko dosledna in posvečena vozniškim zahtevam in čutom. Sedi se zares športno nizko, sedeži so odlični, vse je podrejeno vozniku. To je to. Ne morem zdržati, zaprem oči in prsti najdejo stikalo Start ...

/
Time of my life

Že hladni zagon zmogljivega 3¬litrskega prisilno polnjenega (twin¬scroll turbo) vrstnega šestvaljnika se zdi, kot bi voznik hipoma odigral uvodne akorde rockovske balade Nothing Else Matters. V hipu oživiš in se znajdeš na vozniškem odru, pod katerim je nepregledna množica občutkov. Ko tik preden speljem, odprem oči in sočasno premaknem ročico 8¬stopenjskega samodejnega menjalnika v položaj D, se začne iz globočin zobnikov dvigati struja ognjene ostrine, ki skozi hrbet potuje naravnost v središče možganov. S Supro se poveževa, brez besed, a z močnimi občutki. Zavijem iz garaže na topel asfalt dirkališča Jarama Race.

Pred mano je 3850 metrov asfalta, 11 ovinkov in le ena idealna linija. Ko počasi, s čelado peljem proti izhodu iz boksov, poiščem stikalo za glasnost multimedijske naprave, da bi se izklopil iz zunanjega sveta. Tik preden pritisnem, se iz zvočnikov oglasi melodija iz filma Umazani ples (Dirty Dancing) – Time of My Life. Vse je jasno, Supra si želi koreografijo hitrosti. Ne oklevam, stikalo Sport je sprožilnik. V telo udari zveznost pospeška, vseh 500 Nm navora pride do asfalta, vidni kot se zoži. Zgrabim volan in vodim ples.

Stara Supra vsakomur ni dovolila vožnje po ostro začrtanih mejah med užitkom in pogubo. Nova GR Supra je veliko bolj prizanesljiva. V vsakem trenutku se občuti perfekcionizem japonske tehnične doslednosti, saj je avto uravnotežen do popolnosti. Zdi se, da so vsak vijak, preden so ga privili, najmanj trikrat stehtali in obrisali. Supra se na vsak voznikov gib odzove kot morski pes na kri. Nemudoma, brez oklevanja. V tretjem ovinku se nasmehnem, požvižgam se na idealno linijo. Supra ne mara naučenih korakov, ne mara sterilnosti. Najin ples hitrosti odkriva nove korake, svoje premike v prostor.

Pod nama je steza, a zdi se, da ovinke riševa, kot želiva. Da, to je Supra, tista prava. Vsak gib, vsak odziv stroja je tekoče dogovorjen, spontan, občuten in prežet z nenehno komunikacijo. Srce poje od navdušenja.

/
Figura: Tokyo drift

GR Supra ne razočara s svojo elementarno vozniško veščino – elegantnim drsenjem. Ko sem se približal ovinku Fangio in bliskovito prestavil v 3. prestavo, je sledil trenutek resnice – figura Tokyo Dift. Vsaka provokacija s plinom sredi ovinka zdrs napove in voznika opozori, da zadnji del želi naprej. A zdrs je elegantno obvladljiv in z nekaj vaje voznik čedalje bolj suvereno spreminja kot drsenja in profil pnevmatik v beli dim na krilih užitka.

Telo je zaznalo kot, roke dodajo volan, pogled v vzvratnem ogledalu zagleda belo zaveso, vonj zazna, da zunaj na asfaltu kavčukova vlakna menjajo agregatno stanje iz trdega v plinasto. Elitni vojščak izvleče katano. Ostrina razpara ovinek, asfalt prebledi in izrisane črne sledi kaligrafije natančnosti so neizpodbiten dokaz, da je Toyota zbudila spečega samuraja, ronina. Po 17 letih premora, na pragu samovozečih se avtomobilov in vozniškega dolgočasja se je vrnil ronin – osamljen, izobčen, a pogumen samuraj, ki se je pripravljen do smrti boriti za nekdanjo čast in slavo. O ja, to je Supra, kult živi naprej!

/

Ob vsem navdušenju naredim prvo napako. Odzovem se hitro, a umetna inteligenca stroja me prehiti. Ograja ostaja nedotaknjena, spoštljivo prikimam. Nova Supra je veliko bolj prizanesljiva. Zna oprostiti in celo rešiti kakšno napako. Kolesa so zmožna dolgo brezpogojno vztrajati v smeri, zavore Brembo s štiribatnimi čeljustmi in s 34,8¬centimetrskima kolutoma spredaj pa poskrbijo za odločne pojemke. Avto je zelo stabilen in lega izjemna. Hitrost je ravnokar dobila svojo varno stran in oprijem ostaja glavni obrambni steber doživetja.

/

Vrnitev v bokse telo napolni s spokojnostjo, olajšanjem. Kot bi se ravnokar vrnil iz središča eksplozije, prepeljal točko nič. Legenda živi naprej. Hvala, Toyotini inženirji, ker častite tradicijo, pilite izpiljeno in si drznete vožnjo spreminjati v ep.

/

Več o tej temi

Akio Toyoda Akio Toyoda Kako je biti predsednik uprave korporacije, ki na vseh koncih sveta zaposluje več kot 300.000 ljudi, na leto proizvede 10 milijonov avtomobilov in je najbolj vredno podjetje na tokijski borzi? Mateja Pintar kolumna Mateja Pintar kolumna Opraviti vozniški izpit je bila moja največja želja, ko sem dopolnila 18 let. Morda sem si to želela še nekoliko bolj goreče kot moje vrstnice.
Vaše nastavitve piškotkov

Na naši spletni strani uporabljamo piškotke za zagotavljanje funkcionalnosti storitev. Če se strinjate s tem, nadaljujte z uporabo te spletne strani ali pa si oglejte, kako spremeniti nastavitve piškotkov na tej povezavi.