Heroji furajo v pižamah

Aleš Kramolc je v prometni nesreči, ki se mu je zgodila, ko je bil star komaj 17 let, postal invalid. Njegova zgodba je eden izmed opominov, kako nevarna je vožnja pod vplivom alkohola. Prav zato je Aleš eden glavnih ambasadorjev akcije Heroji furajo v pižamah.

Avgust 2007. Petnajsti avgust 2007, če sem povsem natančen. Dan, ki si ga ne bi mogel zamisliti niti v najbolj kreativnih sanjah. Sanjah, ki so bliže môram kot realnosti. Ne spomnim se, kaj sem delal tisti dan dopoldne. Kot sicer precej divji 17-letnik, ki so mi bile smisel življenja zabave pijančevanj in neumnosti, sem verjetno spal do poldneva. Starša sta poskusila verjetno že vse, da bi mi omejila pijančevanje, žuriranje, a moja trma je bila močnejša. Poznal sem že prostore policije na Koroškem.

Bil sem kul, bi temu rekli moji pivski prijatelji; bil sem upornik, bi rekel psiholog v šoli, s katerim sva se pogosto srečevala; ali pa bi lahko rekli le, da sem bil najstniško nespameten. Je sploh smiselno uporniškega najstnika prepričevati, da alkohol škodi telesu? Ga je smiselno opominjati o nevarnostih, ki si jih povzroča ob neumnih ravnanjih? A ga je sploh smiselno prepričevati, da življenje agresije in pijančevanja ne bo pustilo dobrih temeljev za prihodnost? Starša sta videla smisel v teh prepričevanjih, sam ne. In nič drugače ni bilo tistega dokaj običajnega dne v avgustu.

Ubijalska poletna vročina mi je še spodbudila slabost v želodcu, v katerem se sploh še ni dobro prebavila vsa količina popitega alkohola pretekle noči. Po kosilu, ki je bil zame bolj zajtrk, so do mene prišli kolegi, s katerimi smo ustanovili Paintball klub, da bi šli ta dan na igrišče. Takoj sem navlekel nase nekaj zmečkanih poletnih oblačil in se usedel v svoj avtomobil. Rekel sem mu homomobil. Kar izvirno in pomenljivo ime za tisti rožnati stari avtomobil. Glede na moja leta verjetno ni treba posebej poudariti, da izpita še nisem imel.

Ko sem se usedel v avtomobil, mi je vetrobransko steklo padlo v notranjost vrat. Vajen biti sam svoj mojster pri tovrstnih opravilih, sem ga nerodno nekako zagrabil, ob čemer se je popolnoma sesulo. Nič ne de. Na hitro sem ga zalepil s prvo folijo, ki sem jo našel pri roki, da mi med vožnjo ne bi pretirano pihalo, saj počasna vožnja ni bila moja vrlina. Zaradi tiste neprosojne folije skozi levo okno avtomobila nisem videl prav nič. A kaj bi se ukvarjal s takimi malenkostmi, če me je na drugem koncu vasi čakalo pomembnejše opravilo – paintball!

Medtem ko sem prav po šefovsko piskal s sodniško piščalko, sem si precej močnega mačka zbijal s pivom, dvema … »Klin se s klinom izbija,« je bil nasvet, ki sem ga moral slišati le enkrat, da sem mu ubogljivo sledil. Pivo na pivo. Po drugem pivu še tretjega. In četrtega. Normalno pač, bilo je vroče, mi pa žejni.

Po končani paintball tekmi smo posedali ob igrišču. Nastala je čisto spontana prijetna mladostniška žurka. Mačo debate o ženskah, pred katerimi smo se šopirili o alfa dosežkih, ki jih v resnici sploh ni bilo. Seveda smo v vsem radi malo pretiravali. Prav nerodno smo poskušali biti odrasli, v resnici pa še tako otročji … To je bilo obdobje, ko smo mislili, da smo frajerji kot Bruce Lee, a smo zjutraj jedli še čokolino. Ob pogledu na čedalje večji kup praznih pivskih steklenic bi zunanji opazovalec verjetno mislil, da je zbrana celotna vas treniranih koroških pivcev.

Vsi so že pospali po bližnjih kotičkih, kavčih in tleh, le z bratrancem sva ostala budna, igrala playstation in – pila naprej. Bilo je že krepko čez drugo uro zjutraj, ko sem kot zadnji zaspal. Kar tam, pri bratrancu, tik ob poligonskem igrišču. Še zdaj ne vem, kaj me je prebudilo ob pol petih zjutraj, niti kakšna sila me je takrat vlekla, da sem po slabih dveh urah spanja brez razmišljanja vstal, se usedel v avto in se odpeljal proti domu.

/
Čez devet dni

Zbudim se. Pogledam strop – bel, na videz hladen, neznan. Neznan? Ne, v bistvu mi je znan – taki so stropi bolnišnice. Kje sem? Muha mi prileti na obraz. Verjetno me je prav ta muha zbudila. Želim zamahniti z roko, da bi jo odgnal, a – ne morem dvigniti desne roke! Hočem spraviti to muho s sebe! Bi dvignil roko, pa me ne uboga. Noge? Čutim noge, a jih ne morem premakniti! Bi premaknil vrat, a ne gre. Najraje bi zakričal, naj nekdo spravi z mene to muho, a glasu od nikoder. Obmolčal sem, povsem negiben.

Obmolčal, kot bi želel ustvariti popolno tišino, v kateri ne bi bilo moč slišati tega, kar sem se počasi začel zavedati – da ne morem premikati ne nog, ne rok, še vratu ne …

Mladost je norost

Če bi mi kdo le dan pred tem rekel, naj pazim, kako vozim, ker se mi lahko kaj zgodi, bi se mu smejal v obraz. Saj znam voziti! Veš, koliko kilometrov sem že prevozil! Če bi mi kdo dan pred tem rekel, naj ne pijem toliko alkohola, ker v vinjenem stanju ni varno voziti, bi ga le vzvišeno pogledal. Jaz že vem, kako vozim in kdaj lahko vozim! Saj nisem neumen, sebe pa ja dobro poznam in vem, kje je meja!

Če bi mi kdo dan pred tem rekel, naj se pripnem z varnostnim pasom, ker ima svoj namen, bi se mu posmehoval pred drugimi. Kakšen varnostni pas neki, le v napoto mi je! Če bi mi kdo dan pred tem rekel, da bom pristal na invalidskem vozičku, pa četudi bi bil to sam Bog, ki vidi in ve vse, bi si mislil – ja, pa kaj še, meni se to ne more zgoditi. Niti ne poznam nikogar, ki bi bil na vozičku, kaj šele, da bi se to dotikalo mene … Ah, daj no …

Če bi mi kdo dan pred tem rekel, da bom nekoč močno cenil malenkosti, kot je možnost, da s sebe spravim tole eno muho, bi ga imel za norega. In tu sem. V bolnišnici na intenzivni negi, kjer se je prav vse to uresničilo in mi na 15. avgusta 2007 popolnoma, ampak res popolnoma, spremenilo življenje. Premikati se ne morem, ampak živim. Kaj lahko kot 17-letnik zdaj naredim?

Leto 2019

Zdaj je leto 2019. Od nesreče je že skoraj 12 let. V tem času se je zgodilo marsikaj. A raje ne pomislim, kako drugačnih bi bilo teh 12 let, če bi se tisti usodni dan odvil nekoliko drugače. A se je zgodil. Rezultat moje nespameti so bile hude poškodbe glave, rame, reber, kolka, odtrgano stopalo, tri zlomljena vratna in eno ledveno vretence. Potem se je bilo treba določene stvari naučiti na novo. Prava rehabilitacija se je začela, ko sem se iz bolnišnice rehabilitacijskega centra Soča vrnil domov.

Takrat sem se na vseh mogočih ravneh srečal z vprašanjem, kaj pa zdaj. Trajalo je več kot štiri leta, da sem se znal sam presesti, in še kakšno leto več, da sem se lahko sam usedel v avto.

Imam srečo, da sem človek precej vesele in pozitivne narave. Lahko rečem, da sem si uredil življenje. Imam dobro službo, ukvarjam se s športom, družim se s prijatelji ... Kdaj celo spijem pivo ali dve. Ampak v avtomobil se vedno usedem, ko vem, da je moja kri v znamenju številke 0,0.

A kljub temu se pogosto vprašam, kako drugače bi bilo vse skupaj, če ne bi bilo tistega avgustovskega dne leta 2007.

/
OKVIRČEK: Vozim skozi življenje

Aleš Kramolc je skupaj s pisateljico Petro Škarja o svoji življenjski zgodbi napisal knjigo Vozim skozi življenje, ki bo izšla pri založbi Petka. V njej na iskren, skoraj boleče realen in na trenutke celo samoironičen način opisuje svojo usodno napako. A kljub temu mu je neizmerna življenjska energija pomagala do tega, da uspešno vodi lastno podjetje, da se ukvarja s športom in je zadovoljen in vesel človek.

Prav zato se je z veseljem pridružil tudi akciji Heroji furajo v pižamah, ki je nastala na pobudo Zavoda Vozim in katere glavni namen je ozaveščanje mladih voznikov o nevarnosti vožnje pod vplivom alkohola. V sklopu akcije so Alešu delali družbo številni slovenski športniki in estradniki. Na eni izmed voženj je sodeloval tudi predsednik podjetja Toyota Adria Kensuke Cučija.

OKVIRČEK: Ročica BDF.

Ročica BDF. je poseben pripomoček, ki voznikom z okvaro nog omogoča povsem ročno upravljanje avtomobila. Ročica je nastala v Sloveniji, na podlagi dolgoletnih izkušenj ter znanja obdelave kovin podjetja Pesjak, d. o. o., in je plod sodelovanja vizionarjev, inženirjev in invalida paraplegika, ki na trgu ni našel dovolj kakovostnega izdelka za ročno kontrolo svojega vozila. Ročica, ki predstavlja nadgradnjo in posodobitev tovrstnih izdelkov, je patentirana in ima vsa potrebna dovoljenja za uporabo ter vso zahtevano tehnično dokumentacijo za pridobitev homologacije. BDF.

Ročica je tudi edina v Sloveniji, ki je opisana v Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI) in kot taka priznana kot ustrezna in varna za uporabo.

BDF. Ročica omogoča svobodno in, kar je najpomembnejše, varno vožnjo ljudem, ki ne morejo uporabljati nog, imajo pa neovirano oz. delno ovirano delovanje rok. Uporabljajo jo paraplegiki, lažje gibalno ovirani tetraplegiki, osebe nižje rasti, ljudje brez nog, bolniki s cerebralno paralizo ali multiplo sklerozo in drugi ljudje, ki ne morejo ali teže uporabljajo noge pri vožnji avtomobila.

Toyota voznikom invalidom v nekaterih svojih prodajnih salonih omogoča testno vožnjo avtomobilov, ki so opremljeni z ročico BDF.

Več o tej temi

Akio Toyoda Akio Toyoda Kako je biti predsednik uprave korporacije, ki na vseh koncih sveta zaposluje več kot 300.000 ljudi, na leto proizvede 10 milijonov avtomobilov in je najbolj vredno podjetje na tokijski borzi? Mateja Pintar kolumna Mateja Pintar kolumna Opraviti vozniški izpit je bila moja največja želja, ko sem dopolnila 18 let. Morda sem si to želela še nekoliko bolj goreče kot moje vrstnice.
Vaše nastavitve piškotkov

Na naši spletni strani uporabljamo piškotke za zagotavljanje funkcionalnosti storitev. Če se strinjate s tem, nadaljujte z uporabo te spletne strani ali pa si oglejte, kako spremeniti nastavitve piškotkov na tej povezavi.